Odstiranja, april 2019

Rihard Jakopič je do leta 1912 ustvaril nekaj danes najbolj cenjenih del. Če je v loškem obdobju ob eksperimentiranju z impresionistično tehniko prizore domačnosti iz meščanskega življenja le previdno dotikal, je z dokončno ustalitvijo v Ljubljani pozno leta 1906 v njegovem slikarstvu prevladala snov intimnega doživljanja na videz banalnih vsakodnevnih prizorov. Tudi ko se je oziral skozi okno na Križanke v hladnejšem delu leta, je na platnu nastajalo poudarjeno subjektivno videnje motiva, ki je vedno pri roki. Tu se je njegovo slikarstvo že močno odmaknilo od upodabljanja ekvivalenc − adekvatnosti vizualne informacije in njene slikarske interpretacije, kar je bila še vedno ostalina realizma znotraj impresionističnega estetskega programa.

"Jaz ljubim slike, ki so kakor sanje…," je izrekel mnogo pozneje, a med temi "sanjami" lahko izpostavimo Spominekot enega vrhuncev njegovega intimizma. Paleta postaja intenzivnejša, prostorski odnosi so skoraj povsem odvisni od barvnih razmerij in svetlobnih kontrastov, slikarska artikulacija pa v barvnih vibracijah in z osamosvojeno razdrobljeno potezo ustvarja resonanco med notranjim doživljanjem dekleta, ki je zaprlo knjigo, in slikarjevim doživljanjem njene miselne dejavnosti. Slikarjeva intenca je bila nevidno napraviti vidno.

Motiv predstavljamo v izvedbeni dvojnosti, ki je za Jakopiča značilna. Številne pomembne slike imajo osnutke v olju, ki jih danes zaradi sugestije neposrednosti ustvarjalnega procesa bolj cenimo kakor velike salonske slike. Nastajanje teh se vedno ujame v podaljšan izvedbeni proces, katerega sproščenost dodatno omejuje risana ali slikana predloga. Kar je bilo za Jakopiča pri slikanju Žene v poročni obleki, 1905, še težava, je v nadaljevanju presegel. V Spominih je z istimi slikarskimi sredstvi osnutek prevedel v vpadljivo mojstrovino velikih dimenzij, namenjeno galerijski steni.

Avtor
Andrej Smrekar

4. april–8. maj 2019
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana