Ko se je Marija Kessler s štirimi hčerami preselila v Ljubljano, je družina v dvosobnem stanovanju na današnji Prešernovi 4 in v svoji vili pod Osojnico na Bledu redno gostila številne slovenske intelektualce in predstavnike slovenske moderne.
Kesslerjev salon je, zavedno ali ne, sledil dolgi tradiciji meščanskega druženja, ki je od francoskega razsvetljenstva dalje pomenilo presečišče stanov in poklicev, areno idej in pogledov in klobčič poznanstev, prijateljstva in ljubezni.
Saloni so dali veljavo ženskim gostiteljicam in udeleženkam. Do 20. stoletja, ko je bila ženska izobrazba omejena na gospodinjstvo, vero in prosveto, so saloni pomenili izjemno priložnost za seznanjanje z naprednimi idejami. Gostiteljice so premišljeno vabile goste, jih spoznavale med sabo, javno brale njihova pisma in z rednim dopisovanjem in z zagotavljanjem prostora in tudi bivališča zanje skrbele za stabilno vez med gosti, ki so prihajali in odhajali ali živeli v tujini.
Salon ni bil omejen na sallo, na prostor. Razvoj hitrejše in zanesljive pošte je pomenil, da so najprej pisma, nato pa še razglednice, fotografije in telegrami potovali v velike in majhne kraje, kjer so se ljudje navadno ustavljali. Ohranjena dopisovanja deloma razkrivajo dinamiko in delovanje salonov, predvsem pa so beležke osebnih odnosov, iz katerih se je napajala umetnost.
Če je bila Marija Kessler (1860–1939) gostiteljica salona, so bile njene hčere s prijateljicami njegova duša. Mici in Ani Kessler ter mlajši sestri Vera in Slava, Melitta Levec, Dana Kobler in Mira Pintar so navdihovale tako Ivana Cankarja in Otona Župančiča kakor tudi Ivano Kobilco.
Ivan Cankar se je zaljubil v Mico Kessler in ji posvetil lik Milene v Novem življenju in sonet v epilogu zbirke črtic in študij Za križem. Novelam, zbranim v delu Volja in moč, je dal naslov po Melitti Levec, po Miri Pintar in po Dani Kobler.
Otonu Župančiču je bila všeč Ani Kessler; na koncu se je tudi poročil z njo. Rodili so se jima trije otroci in družina je bila eden največjih navdihov pri njegovem ustvarjanju.
V času delovanja Kesslerjevega salona, med letom 1907 in začetkom prve svetovne vojne, je Ivana Kobilca živela v Berlinu, a v tem obdobju in pozneje je upodobila več njegovih udeležencev. Znani so portreti Mice Čop, roj. Kessler, Ane Župančič, roj. Kessler, in njenega moža Otona Župančiča, Dane Golia, roj. Kobler, in Mire Pintar, Kobilčine nečakinje. Prav Mira Pintar je svojo teto, skupaj s Cankarjem, uvedla v Kesslerjev krog, v katerem je Kobilca pridobila nove mecene. Kesslerje je večkrat obiskala v Ljubljani in na Bledu in jih gostila med počitnikovanjem na Bohinjski Beli. Njeni portreti so tako dokument izjemno plodnega časa v slovenski umetnosti in dopolnjujejo večni trikotnik med muzami, literaturo in likovno umetnostjo.