Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas. Sedanja stalna zbirka, ki smo jo zasnovali ob prenovi palače Narodni dom in ob poenotenju stavbnega kompleksa Narodne galerije, obsega prek šeststo eksponatov.
Nova spoznanja so narekovala temeljito reorganizacijo. Dve nekdaj ločeni postavitvi smo povezali v enovito zbirko umetnosti na Slovenskem, jo geografsko razširili na tiste pokrajine, ki so bile do zdaj slabo predstavljene – to sta zlasti Štajerska in Primorska –, in njeno zgornjo časovno mejo prestavili, kakor nam narekuje inventarizirani umetnostni fundus.
V srednjeveški oddelek smo dodali kopije stenskih poslikav, ki dopolnjujejo kiparski del in zaokrožajo likovno podobo časa. Kopije imajo pomembno dokumentarno vrednost, saj so nekatere freske in situ že uničene. Prvič v stalni zbirki srečamo tudi odlični »zlati oltar«, ki prihaja z gradu Ortnek nad Ribnico in je spet združen s sliko, narejeno prav zanj: to je Sv. Jurij v boju z zmajem Hansa Georga Geigerja von Geigerfeld.
Giambatistta Cignaroli in Guilio Quaglio sta novi imeni med baročnimi mojstri v zbirki Narodne galerije. Znatno je razširjen oddelek 19. stoletja z jasno nakazanim slogovnim prelomom v realizem, ki se je razvil v krajini in v cerkvenem slikarstvu okrog leta 1875.
Zadnja četrtina 19. stoletja je verjetno najbolj kozmopolitski čas; umetniki so se šolali, delovali ali razstavljali v evropskih prestolnicah od Aten, Rima in Dunaja do Pariza, Berlina, Münchna in Sofije. Delom Jurija Šubica smo dodali nekaj umetnin njegovih prijateljev in sodelavcev; med njimi Čeha Vojteha Hynaisa predstavljamo z dokumentarno pomembno oljno skico za sliko Samsonova smrt, ki je danes izgubljena. Tudi Vlaho Bukovac, hrvaški realist iz slogovne bližine Jurija Šubica, je novo ime. Ivana Kobilca zdaj v zbirki prvič nastopa s tihožitjem, niz njenih portretov pa dopolnjuje slika Dekle v naslonjaču iz budimpeškega Muzeja likovnih umetnosti; slikarka sama je imela ta portret za eno svojih najboljših del.
Primerno mesto so po novem dobili vesnani, ki so si, tako kakor impresionisti, prizadevali ustvariti slovensko nacionalno umetnost, le da so motive črpali iz ljudske zakladnice in ne iz pokrajine in da so formalno ubrali drugačno smer. Vsekakor bi si želeli razstaviti več umetnin Riharda Jakopiča ali Matija Jama, vendar smo se morali prilagoditi prostorskim danostim. Enako velja tudi za Gojmirja Antona Kosa, saj od oseminpetdesetih njegovih slik v galerijski lasti lahko predstavimo le tri, čeprav bi si želeli v zbirko uvrstiti vsaj še dve njegovi obsežni platni z motivi iz zgodovine Slovencev.
Pri širjenju galerijskega fundusa igrajo pomembno vlogo donacije. Z globoko hvaležnostjo in občudovanjem pozdravljamo srčnost vseh tistih, ki so v javno zbirko darovali dragocene umetnine z zavestjo, da so presežki človekove ustvarjalnosti naša skupna dediščina.