Poznobaročnega kiparja Jožefa Strauba (1712–1756) štejemo med vodilne predstavnike baroka v Sloveniji. Njegova dela so najbolj razširjena na območju današnje Štajerske, najdemo pa jih tudi na Vipavskem in zunaj danes začrtanih nacionalnih meja – na avstrijskem Štajerskem (Ernovž), v Italiji (Gorica), na Madžarskem (Velika Kaniža) in Hrvaškem (Čakovec, Taborsko, Varaždin, Zlatar).
Jožef je bil poleg Janeza Krstnika (1704–1784), Filipa Jakoba (1706–1774), Janeza Jurija ml. (1721–1773) in Franca Antona (1726–ok. 1774/76) eden izmed petih bratov, ki so se rodili mizarju in kiparju Janezu Juriju Straubu st. (1674–1755) v dveh zakonih v majhnem južnonemškem mestecu Wiesensteig in si ustvarili zavidljive kiparske kariere. Prvo umetnostno izobrazbo je Jožef skupaj z brati pridobil v delavnici svojega očeta v Wiesensteigu. Nato je verjetno sledil bratu Filipu Jakobu v Gradec. Leta 1736 je deloval v Ljubljani v delavnici uveljavljenega kiparja Henrika Mihaela Löhra. Zatem ga najdemo na Vipavskem, leta 1743 pa mu je, verjetno prek bratove graške delavnice, zaupano prestižno naročilo mariborskega mestnega sveta za izdelavo Kužnega znamenja. Med njegovimi najkvalitetnejšimi deli je kiparski okras na neohranjenih oltarjih na Studencih v Mariboru (danes v Pokrajinskemu muzeju v Mariboru) in v minoritski cerkvi na Ptuju.