Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Mihael Stroj

(Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)

Luiza Pesjak, rojena Crobath
(pred 1848), olje, platno, 97 x 74 cm

NG S 376, Narodna galerija, Ljubljana
Strojevi priljubljenosti med naročniki portretov sta botrovala slikarjeva modna drža in značilno lepotno tipiziranje, ki je najbolj izrazito pri ženskih portretih. Nekateri med njimi so si v postavitvi, po oblačilu in v drži portretiranke tako podobni, da jih lahko ločimo le po obrazih. 
Luiza Pesjak (1828−1898) je bila ena najvidnejših izobraženk svojega časa, pesnica, pisateljica in prevajalka. Za pesništvo jo je navdušil France Prešeren, ki ga je srečevala kot odvetniškega pripravnika v pisarni svojega očeta Blaža Crobatha. V slovenščino je iz nemščine prevedla nekatere Prešernove pesmi, pozneje pa se je pod vplivom Frana Levstika in Josipa Stritarja navdušila za čitalniško gibanje. Med njenimi še danes najbolj znanimi deli je libreto za opero Gorenjski slavček, ki jo je leta 1872 uglasbil Anton Foerster. Leta 1848, po očetovi smrti, se je poročila z bogatim trgovcem in podjetnikom Simonom Pesjakom, njen portret v belem oblačilu pa je moral nastati kako leto prej. 


Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.